Akordi

V začetku je disonanca. Potem se besedne zveze - kot toni - povezujejo v 'sozvočje' vidnega, slišnega, čutnega in mišljenega. Pesem gre v odgovor, v tisto 'kar kdo reče', v pogovorno frazo, pograbi idiom, izvpije prvoosebni 'jaz' ali izteče otroka v sebi. Na koncu se zdi 'glasba akorda' važnejša od 'povedanega'. Zato ker sprime skupaj, ker da obliko. Brez disonance tudi potrebe po sozvočju ni. Življenje (jezika) se rine pred umetnost. Izmika se formi in bremenu Poezij. Ali je na delu samo ironija razkrivanja čustev? Podčrtavanje banalnega? Zaganjanje proti neznanemu? Ali vse to? To je knjižica, ki poskuša rehabilitirati glasbo besed, ekspresionistično disonantni krik in ritmično angažiranost, vendar večkrat spregovori tudi povsem konkretno. Kakor da je pesnik zbrano v njej včasih pisal kar na kolesu (v avtu?!), pri svoji najljubši muziki, med vsakdanjimi opravki po Ljubljani ...