Izklic številke 49

Oedipa Maas skuša uresničiti poslednjo željo preminulega nekdanjega ljubimca, pri tem pa naleti na skrivnost stare podtalne poštne službe z izmikajočim imenom. Ko skrivnosti poskuša priti do dna, se vse bolj pogreza v razkrivanje korporativne zarote s precej nečednimi nameni. Z vrsto neverjetnih povezav med protagonisti pomenljivih imen, z množico bizarnih dogodkov in s parodičnimi pesmicami, ki so raztresene po knjigi, zaplet postane zares labirinten, naboj knjige pa precej satiričen.
Preden je Izklic številke 49 leta 1965 izšel, je avtor svoji literarni agentki pisal, da je sredi ustvarjanja »potboilerja«, torej knjige, ki nima umetniške vrednosti, ampak stremi samo po zaslužku. Ko je na koncu njen obseg narasel na 150 strani, jo je imenoval »kratka zgodba, ki pa ima težave z žlezo«. Vendar knjiga skrivnostnega ameriškega pisatelja Thomasa Pynchona prav gotovo ne pozna nikakršnih literarnih težav. Gre za bleščeče izpeljano in natančno zasnovano zgodbo, ki sočno odseva duha šestdesetih, okus po svobodi in psihedeliji ter spoznanje, da je resnica le horizont neštetih resnic. Kmalu je zaslovela kot zgodnji zgled postmodernistične literature in svoj ugled nedvomno upravičuje: literarni navdušenci in kritiki poskušajo knjigi vse od izida priti do dna. Pri tem so izbrskali zanimiva odkritja in razlage besedila, kar nekaj jih najdete tudi na spletu. Ob branju knjige jih toplo priporočamo.