Pot v Wigan

»Pot iz Mandalaja v Wigan je dolga, in razlogi, da jo človek ubere, niso takoj jasni.« Res je, še posebej če življenjsko zgodbo tega pogumnega in pokončnega moža poznamo zgolj površno, njegov obsežni opus pa predvsem po zadnjih dveh delih, Živalski farmi in romanu 1984.

Pot v Wigan je Orwellova pot v Damask. Ne le zato, ker ga je leta 1936 pripeljala med brezposelno delavstvo v severnoangleških revirjih in do stališča, da edino socializem pomeni svobodo in pravičnost, temveč tudi v umetniškem smislu. Po treh ne preveč uspelih romanih je namreč v tem delu prvič zazvenel prepoznavni glas enega največjih piscev dokumentarne proze in esejistike 20. stoletja.

Pot v Wigan s svojim natančnim opisovanjem revščine in ostro polemičnostjo o razlogih zanjo še vedno buri duhove, kot jih je ob nastanku. Orwella pa je pot že nekaj tednov po oddaji rokopisa odpeljala v antifašistične strelske jarke Katalonije, kjer je spomladi 1937 tudi doživel njegov izid.