Jeruzalem

Kaj vse se skriva v nas? To je vprašanje, na katero skuša odgovoriti Tavaresov roman Jeruzalem. Pisatelj se v njem, s ponekod prav kirurško natančnostjo, prebija skozi vse, najtemačnejše in tiste svetlejše okljuke človekove duševnosti. Dogodki se v Jeruzalemu odvijajo znotraj in zunaj psihiatrične ustanove Georg Rosenberg, ki je podobna totalitarni instituciji. Odnosi med osebami – duševno in telesno bolno Mylio in njenim možem ter zdravnikom Theodorjem Busbeckom, med prostitutko Hanno in prizadetim veteranom Hinnerkom, ter drugimi – so zaznamovani z nasiljem, bolje rečeno, s silnostjo: Jeruzalem je namreč čustveno nabita knjiga, ki bralca posrka v svoj svet in ga ne more pustiti ravnodušnega. Tavares raziskuje človekove strahove, ki sprožijo nasilnost. Izhodišče je pravzaprav poskus razumevanja zla: ena od osrednjih oseb, zdravnik Busbeck, namreč dela raziskavo o tem, ali se groza skozi stoletja zmanjšuje ali narašča. Svojo ugotovitev bi rad strnil v graf; in vendar se boji, da bo njegov graf razkril ustaljenost groze, ki bo pokopala vse upanje na napredek.

Roman uvršča Tavares v svojo tetralogijo tako imenovanih Črnih knjig (črne so tudi naslovnice izvirnih izdaj). Naslov romana simbolizira nekaj večnega in silnega, kar presega časovne okvire, tako kot so vprašanja, povezana s človeško vrsto, večna in se z njimi ubadamo od vsega začetka.