Klovn Šalimar

Življenje Maxa Ophulsa se konča z umorom – ubijalec je njegov šofer, musliman Noman Šer Noman. Sprva se zdi, da je motiv politične narave, saj je bil Max indijski veleposlanik in vodja ameriške protiteroristične organizacije, a se pozneje izkaže, da je vzrok povsem drugačen …
Deveti roman Salmana Rushdieja je zgodba o Maxu Ophulsu, njegovem morilcu in njegovi hčerki – pa tudi o ženski, ki je povezovalni člen med njimi. Vendar je v Klovnu Šalimarju glavna zgodba le del zgodbe – to je roman o ničemer in hkrati o vsem, kjer dogodki prihajajo od nikoder in od vsepovsod; nič ni stalno, nič ni za zmeraj, vse je spremenljivo in hkrati med seboj povezano. Pripoved, v kateri je polno nasprotij, presenetljivo, svojo skladnost kaže navzven, v toku pripovedi, pa tudi v njenem bistvu: značaji oseb so zelo realistični, način pisanja narativen. Vse to ima najboljšega izmed možnih rezultatov: neprecenljiv bralski užitek. Dogajanje je osredotočeno na štiri osebe, pravzaprav na popis osebnih zgodovin, tu pa prideta do izraza Rushdiejeva bogatost jezika, ki ne skriva metaforičnosti in prikritega humorja, in neverjetna razgledanost, s katero popisuje dogodke.
Roman je po vsebini in temah, ki jih ta lahko odpira, tako kompleksen, da enostranske ali dokončne oznake zanj skorajda niso mogoče. Je ljubezenska zgodba, ki se sprevrže v maščevanje, poklon lepoti kulturno mešanega Kašmirja, kjer pozneje zadivja vojna, ljudska pripoved, ki prehaja v politični triler. Gre tudi za širok geografski in zgodovinski razpon: od Kalifornije prek Evrope do Kašmirja, od nacistične Evrope do razmaha terorizma.
To je knjiga brez središča, je vlak, ki na poti pobira potnike in jih pelje naprej …, v svet kulturnih raznolikosti morda, kjer religijsko in etnično različne kulture lahko sobivajo le, če se znebijo fanatičnih in ideoloških spon … Zagotovo ideja, ki nam v sedanjosti veliko sporoča …

Enfant terrible sodobnega literarnega sveta se je predvsem po tistem, ko so iranske oblasti zaradi romana Satanski stihi zanj razglasile fatvo, s svojimi deli redno pojavljal na skoraj vseh seznamih finalistov za najuglednejše svetovne literarne nagrade. Med njimi, poleg Bookerjeve nagrade, velja omeniti nagrado »booker bookerjev« (2008) za roman Otroci polnoči, britanska kraljica pa ga je celo razglasila za viteza. Klovn Šalimar je bil med ožjimi finalisti za literarno nagrado Whitbread (zdaj Costa). Avtor, ki v romanih skoraj nikoli ne obide Indije, je znan predvsem po političnih temah, ki jih v svojih delih vedno mojstrsko poveže z življenjem slehernika. Kljub temu, da njegovi romani veljajo za svetovno klasiko, imajo tudi nezgrešljivo značilnost trivialne literature – izredno široko množico bralcev.