Lužinova obramba

Vladimir Nabokov je bil rojen 23. aprila 1899 v Sankt Peterburgu v liberalni meščanski družini. Njegov oče je bil pravnik in poslanec prve dume l. 1906. Po oktobrski revoluciji je vsa družina emigrirala najprej na Krim, nato na Zahod. V letih 1919–1922 je študiral francosko književnost v Cambridgeu. Preostala družina se je naselila v Berlinu. Potem ko so mu l. 1922 v atentatu ubili očeta, je prišel v Berlin ter se preživljal s prevajanjem in z objavljanjem izvirnih del v emigrantskih revijah in časnikih. V berlinskem obdobju (do l. 1937) je pisal izključno v ruščini in objavil osem romanov. Eden izmed teh je Lužinova obramba (1929). Pisatelj I. Bunin je ob izidu romana mladega Nabokova dejal: "Ta fant je potegnil pištolo in z enim samim strelom položil vse starce z mano vred." Pisateljica Nina Berberova pa je zapisala: "Velikanski ruski pisatelj se je kot feniks rodil iz ognja in pepela revolucije in emigracije."

Roman opisuje nenavadno usodo fenomenalnega šahista Lužina od njegovega otroštva do samomora pri komaj dobrih tridesetih letih. Igra na črnih in belih kvadratih je edino na svetu, čemur je kos. Prav patološko se ji predaja, vendar mu nazadnje uniči duševno zdravje ter ga pripelje do tragičnega konca.

Najbolj pa je Nabokov zaslovel z romanom Lolita, ki ga v Ameriki zaradi spotakljive tematike ni mogel natisniti in je najprej izšel v Parizu (1955). O njem in sebi je dejal: "Slavna je Lolita, ne jaz." (Marjan Poljanec)