Najlepše antične pripovedke

Lani smo v tem času dobili integralni prevod vseh Platonovih del, letos je Mladinska knjiga lepo uskladila začetek izhajanja zbirke Miti s ponovno, že šesto izdajo že dolgo časa legendarnih Schwabovih Najlepših antičnih pripovedk, ki obravnavajo podobno tematiko. Gre za enega najbolj bogatih, celovitih in berljivih opisov antičnega mitičnega sveta, ki ga je nemški pesnik Gustav Schwab (1792-1850) zbral in povezal v celoto. V knjigi tako najdete pripovedke, ki se raztezajo od Argonavtov pa prek Herakla, Tezeja, Ojdipa do trojanske vojne, Odisejevega vračanja in Eneja itn. Tu je vse, kar so na področju mita in junaških pripovedk ustvarili grški in rimski pesniki in pripovedovalci, pri čemer zgodbe pričajo o sijaju davne civilizacije, iz katere je zrasla sodobna evropska kultura, ki - kot pričajo številne knjižne izdaje zadnjega časa - iz antike črpa še danes.

Samo Rugelj

----

Za imetnike dosedanjih petih natisov delo ne prinaša omembe vrednih novosti, če izvzamemo posodobljeno pisavo nekaterih imen. Knjiga meri na nove bralce.

Pa vendar: 6. slovenskih izdaj v štiridesetih letih govori o vztrajnosti antike. Bolj ko se spreminja realnost, bolj ko padajo v pozabo včerajšnja literarna obdobja, bolj ko je izgubljen Karl May, bolj ko nam je oddaljena literatura 18. in 17. stoletja, da ne omenjamo srednjega veka, bolj je aktualna mitologija starih Grkov in Rimcev.

Od kod ta čar antičnih pripovedi?
Razlogi so lahko številni. Schwab je zadevo poenostavil in Ojdipa, Ahila, Herakleja, Odiseja, Prometeja, Eneja in tovariše iz različnih dram in epov postavil v eno samo knjigo, v bralno formo Tisoč in ene noči. Lahko pa je draž v drugačnem dojemanju sveta, kjer kraljuje politeizem. Namesto enega Boga, ki človeka kdaj prav utesnjuje, se tod širijo vladavine različnih Bogov, ki so hkrati mogočni, a obenem s prav človeškimi lastnostmi, ko intrigirajo drug zoper drugega.

Morda pa tiči razlog v kombinaciji pripovedke in tragedije, ki resda prinaša velika dela junakov, toda z njimi se ne naselili v bralcu zadovoljstvo nad premaganimi, ampak nasprotno - večni dvom in moralne dileme, če niso morda premagani kdaj lahko deležni celo večje simpatije.

Bernard Nežmah