Ruf der Wälder

V vojni med Združenimi državami Amerike in Angleži za posest Kanade, ki je bila tedaj še pod oblastjo angleškega kralja, se je indijanski glavar Tekumze odločil, da bo pomagal Angležem. Verolomni Amerikanci so ga že tolikokrat prevarali, da je videl za svoje ljudstvo edino rešitev v zmagi Angležev. Civilni guverner zgornje Kanade, angleški general Brock, mu je namreč svečano obljubil, da bo angleški kralj jamčil za nedotakljivost meje, ki jo bodo končno določili med belim in rdečim ljudstvom in da bo podpiral njegovo prizadevanje za združitev vseh indijanskih plemen v enotno državno zvezo. Indijanska pomoč v tej vojni je bila učinkovita. Spet se je pokazalo, da je hrabri rdeči glavar Tekumze neprekosljiv vojskovodja. Skupaj z Angleži je zavzel trdnjavo za trdnjavo, mesto za mestom in naposled zasedel tudi Detroit in Chicago. Tedaj pa je nastal prelom. Ogromni plen je pri nekaterih rdečekožnih plemenih, ki so bila že sita dolgotrajnih bojev, zbudil hrepenenje po domu. Dovolj so imeli blaga, skalpov in bojnih zgodb, ki jih bodo pripovedovali ženam in otrokom pri zimskem ognju. Pijani zmag in pa žganja, ki so ga cele sode našli v zavzetih mestih ter so ga jim še trgovci prinašali v taborišče, so se Tekumzeju, ki jim je prepovedal piti ognjeno vodo, uprli in mu očitali tudi izdajstvo, ki ga je zakrivil njegov brat Ten-skva-ta-va. Le z majhno skupino najzvestejših, med katerimi je bila najbolj odločna njegova zveza »psov«, je Tekumze ostal v taborišču, razočaran in pobit, vendar še ne premagan. Kako pa je bila usodna za Indijance neenotnost, je mogoče brati v naslednji knjigi »Tekumzejeva smrt«.