Ura milosti

Izrazita ekonomičnost, svetlobna leta oddaljenosti od kakršnegakoli razsipanja z besedami, nobenih pretiravanj, nobenih ognjemetov metafor, nobenih nepotrebnih okraskov v jeziku. Poezija Jehude Amihaja je takšna kot pesnikova izkušnja puščave; ko si v njej, ne vidiš ničesar, kar bi ti odvrnilo pozornost od njenih širjav. Spremljajo te izkušnje, ki si jih prinesel s sabo, a so prevedene v nekaj večjega, v nekaj, česar se lahko zdaj bolj spominjaš, kar lahko zdaj bolj občutiš. Njegova poezija ustvarja čudovito širino zavesti. Njene poteze so ostre. Ne dopušča fantaziranja. Okopana je v svetli luči Sredozemlja. Je jasna in preprosta, je globoka, mirna in modra. Je poezija s senco. Še nekaj besed v zagovor mojega početja. Amihaj ni preveden iz hebrejščine. Preveden je iz avtoriziranih angleških prevodov. A navkljub temu se mi zdi, da je tudi skozi oklep vmesnega jezika presijalo nekaj tiste svetlobe, nekaj svečane mirnosti in blage ironije, za katere čutim, da jih ima Amihajeva poezija v originalu. (Uroš Zupan)