Zadnja beseda

Hanif Kureishi (1954) je danes zagotovo eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Zaslovel je že z romanesknim prvencem Buda iz predmestja (1990), prevedenim v več kot dvajset jezikov, mdr. je leta 1999 izšel tudi v slovenščini. V slovenščini lahko beremo tudi Intimnost, Mavrično znamenje in druge spise, dramo Primestje, Črni album, Nekaj ti moram povedati, Polnoč ves dan in Telo. Kureishi je tudi plodovit in uspešen dramatik in scenarist. Za svoja dela je prejel vrsto nagrad, med drugimi nagrado Whitbread za najboljši prvi roman in nominacijo za oskarja za scenarij filma Moja čudovita pralnica. Zadnja beseda je Kureishijev dolgo pričakovani sedmi roman, ki je v izvirniku izšel leta 2014.

Roman Zadnja beseda je zaznamovan z namigovanji, da gre za roman na ključ, v katerem si je avtor »sposodil« zgodbo Nobelovega nagrajenca V. S. Naipaula, ki je na svoj dom povabil biografa Patricka Frencha, da bi o njem napisal knjigo. Rezultat je bila biografija, ki pisatelja ne prikazuje čisto tako, kot bi si sam najbrž želel. Pričujoči roman opisuje podobno zgodbo. Mladega in nadobudnega pisca Harryja ostareli pisatelj indijskega rodu Mamoon Azram povabi, naj napiše knjigo o njegovem življenju. Ker veliki avtor ni najbolj odprt do pripovedovanja intimnih podrobnosti, Harry navezuje stike z njegovo ženo, zapuščeno ljubico, in – posebno zavzeto – z mlado Mamoonovo služkinjo. Rezultat Harryjevega intenzivnega dela je precej iskrena in uspešna biografija slavnega pisatelja. Manj pričakovana pa je Mamoonova nova knjiga o razmerju starejšega moškega z mlajšo žensko, ki sumljivo spominja na Harryjevo zaročenko...