Pločevinasti boben

Ko Oskar Matzerath dopolni tri leta, se odloči, da ne bo več rasel, saj noče postati in biti takšen, kot odrasli. Tako sklene večno zavezništvo z rdeče-belim pločevinastim bobnom, ki mu pomaga pribobnati potrebno razdaljo med seboj in svetom odraslih, hkrati pa z udarci bobnarskih palčk in svojim visoko intoniranim glasom razgalja malomeščansko sprevrženost in svetohlinstvo. Oskar s perspektive večno majhnega otroka pripoveduje ne samo svojo osebno zgodbo, temveč bralca s pogledom odraslega človeka sooči z obdobjem nacistične Nemčije in z njeno ranjeno povojno zgodovino. Zadnja postaja Oskarjevega življenja je bolnišnica za duševno bolne, njegova perspektiva postane bela kovinska postelja, na bele liste papirja, ki mu jih prinaša njegov strežnik, zapisuje 30 let zgodovine svojega življenja in domovine.
Mednarodni uspeh romana Pločevinasti boben je bil leta 1959 čisto presenečenje ne samo za avtorja Günterja Grassa, ki je takrat živel v Parizu, ampak tudi za kritiško javnost. Z njim se je v mednarodnem literarnem prostoru uveljavila tudi nemška povojna literatura. Kljub nekaterim očitkom, ki jih je delo doživelo pri nemškem bralstvu, na primer o blasfemičnosti in pornografskosti, so po izrednem svetovnem uspehu leta 1979 posneli film v režiji Volkerja Schlöndorffa in Margarethe von Trotta, ki je dvajset let po objavi romana prejel oskarja za najboljši tujejezični film.