Sestre v križu

Sestre v križu so najznačilnejše delo Alekseja Remizova v prvem ustvarjalnem obdobju, ki ga je preživel v Rusiji. Roman je panorama likov in problemov, njegovo prizorišče hiša Burkova v Peterburgu, podoba Peterburga v malem, pomanjšana klateška, romarska, bedna Rusija. Hiša Burkova s svojim dvoriščem je ne le povzetek velemesta (Peterburga) in dežele (Svete Rusije), temveč kar celega sveta, nekakšen theatrum mundi, v katerem se odigravajo usode stanovalcev. Na tem prizorišču se vrstijo dogodki in ljudje, ki s svojimi usodami sestavljajo trpeče življenje človeštva. V ospredju je Pjoter Aleksejevič Markulin, ki se potem, ko izgubi službo, zapre v hišo in zabubi vase, da bi zgolj gledal, poslušal in čutil; v svojih sanjarijah skuša premagati usodno določenost življenja in "odkazano soboto", vendar tragično konča, v skladu z osrednjim vodilnim motivom romana: "Človek se rodi na svet in je že obsojen, vsi so že z rojstvom obsojeni in obsojeni živijo in docela pozabijo na sodbo, zakaj ne poznajo ure, ko pa je določen dan, ko je odmerjen čas in določen rok, ko je odkazana sobota, ne, to pa je že preveč za človekove moči, ki jih je Bog dal človeku, ki mu je Bog podelil življenje in ga obsodil, uro smrti pa mu je prikril."