Vmesne postaje

Vmesne postaje so evropski roman ne le po snovi in fabuli, ne le po družbeni specifiki posameznih dežel, ki jo izrisujejo, in ne le zaradi izostreno poantiranih dogodkov v njih, ob katerih se lomijo kopja evropskosti in neevropejstva, tako blizu naši bralski in življenjski izkušnji; evropsko razsežnost ima ta roman še v mnogih subtilnejših pogledih, ki se bodo kot drobna trčenja civilizacij ujeli v vrstice tega zapisa, navsezadnje tudi po svojem literarnem dosegu, in vendarle bolj kot marsikateri drug v tej ediciji po tem, da pojma Evropa in evropejstvo v njem utelešata osrednji problem, osrednji cilj in nedosanjani sen njegovih junakov.

Pisanje Vladimirja Vertliba – podobno kot pero Lojzeta Kovačiča v Prišlekih – vodita osebna izkušnja in trda življenjska preizkušnja, nadgrajeni z odličnim vživljanjem v mladostnega pripovedovalca, ki s svojim prostodušnim očesom daje pripovedi dodatno, očarljivo dimenzijo in duhovito rahlja resnobno usodo tematiziranega brezdomstva. V ospredju je zanimiva kronika judovske družine, ki po selitvi iz Leningrada tava po Evropi in išče novo domovino. Vertlibov roman je pripoved o brezdomcih, o njihovem večnem potovanju v obljubljeno deželo, ki pa je na zemljevidu tega sveta ne morejo najti. In hkrati avtorjeva pripoved o odisejadi lastne družine, ki se ji sicer uspe izseliti iz dežele »največjega socializma«, vendar njeni izselitvi ne sledi naselitev, temveč jalovo trkanje na vrata negostoljubnih držav, večno in mučno iskanje cilja.

Roman o trpkih življenjskih izkušnjah na poti skozi blodnjak zapahnjenih vrat je avtor prepojil s svetlobo nezlomljivega (za)upanja, v kateri se celo trenutki tesnobe in turobnosti kažejo kot bežni in presegljivi. Beremo ga s sočustvujočo privrženostjo, ki se sproti sprevrača v osvobajajoče hahljanje. Ali – kot je hudomušno pribil neki kritik – kdor ni prebral te knjige, si je sam kriv.