Vran

Že na njegovi plečati in visoki postavi je bilo nekaj, kar je vzbujalo občutek energije, po svojem videzu je prvi hip bolj spominjal na farmarja ali drvarja kakor na pesnika; in ko je govoril svoje ali tuje verze, jih je izgovarjal obredno, kdaj skoraj zaklinjajoče, kot kak vrač. Lahko bi igral v filmu o Vikingih, ki prihajajo iz pršeče megle in tulečih sap z nekim čudnim in drugačnim, strastnim pojmovanjem dobrega in zlega, ali starodavnega junaka, ki se je odpravil, da poišče docela skrivnostne stvari ... Ted Hughes je s svojo poezijo dejansko iskal odgovore, ne »odgovore«: s pesmimi je oblikoval predvsem tri vprašanja: Kaj pripovedujejo miti? Kakšen je namen mitov? Od kod ustvarjalcem mita njihova vednost? Ta vprašanja so primitivnejša, globlja in starodavnejša od poezije v pomenu, v kakršnem se je že stoletja zavedamo. V poetskem oblikovanju teh vprašanj je iskal svoji neprilagojenosti ravnotežje v neprilagojenem vesolju. Ted Hughes je v blodnjakih, tipajoč za trgajočo se Ariadnino nitjo pesnjenja, da bi našel starodavne korenine, ki poganjajo še iz kozmičnih in najbolj arhaičnih vrednot vsega živega, odkril neko kreaturo, stvor, ki pooseblja katastrofičnost človeških in družbenih usod.