Za zapahi

Svoje spomine iz jetniških let je Josip Ribičič literarno preoblikoval. Doživetij iz ljubljanskih zaporov in jetnišnic v Italiji namreč ne zapisuje v obliki dnevnika, kar je priljubljen način slikanja dogodkov iz pretekle vojne, niti jih ne niza v kronološkem zaporedju, kakor pišejo nekateri, ki v usodnem času niso imeli možnosti beležiti, kar so pretresljivega videli ali doživeli, pač pa v novelistični obliki ohranja tista doživetja, opazovanja in spoznanja iz jetniških let. ki so v svojem času napravila nanj odločilen vtis. V sedmih situacijah iz jetniškega življenja, zbranih v knjigi Za zapahi ohranja spomin na svoje jetniške tovariše. To je bila pisana družba političnih jetnikov, med katere je okupator pomešal tudi kriminalce. Kljub omejenemu življenjskemu prostoru in popolnoma uklenjeni in podrejeni situaciji so jetniki v malenkostih, ki so razgibavale ta zamreženi svet, pokazali svojo pristno, bodisi izmaličeno ali zdravo človeško podobo. Svet za rešetkami ima svoje zakonitosti in specifično vsebino. V zadnji vojni so razmere in razpoloženja v okupatorskih zaporih nosila poseben pečat. Odpor do tlačitelja se je z močno silo mešal s hrepenenjem po rešitvi, po svetu. ki ga niso uklepala zamrežena okna in vrata brez kljuk, po svetu, ki se je šele oblikoval. Človekova notranjost postane v zaporu občutljivejša, intenzivnost njegovega doživljanja se stopnjuje, vsaka malenkost dobi določen pomen. Hrepenenje in obup, volja do vztrajanja in malodušje, strah, sovraštvo in hotenje po maščevanju nad tlačiteljem in pa skromna, v izjemnih primerih porajajoča se radost — ta doživljanja preplavijo jetniški svet z intenzivnejšim valovanjem. Tako je življenje in čustvovanje v knjigi Josipa Ribičiča, ki bralca s svojo nazornostjo in preprostostjo hitro prevzame.