Rok trajanja

Nič ni običajno. Niti življenje, niti smrt.

Glavni protagonist romana, ki je tudi pripovedovalec zgodbe, je poklicni, profesionalni spremljevalec umirajočih. Ima službo, ki je v današnjem času nujna in zelo zaželjena, saj se z umirajočimi nihče noče ali nima časa ukvarjati. Če se nam na začetku zdi, da njegovi izmučenosti, blodnjam in paranoji botruje stres zaradi njegove službe, smo o tem na koncu romana vse manj prepričani. Opraviti imamo namreč z likom, ki lebdi nekje na meji med resničnostjo in prividi, kjer je norost oddaljena samo korak ali dva. Tudi njegovo delo, o katerem pripoveduje protagonist sam, je opisano v detajle, a hkrati se tudi tu izgubimo med naravno ali "namerno umrlimi", kot se lahko izgubimo na ulicah velikega mesta. Vprašanje, ali je res Katarina, partnerka, ki to je in ni hkrati, tista, ki vodi vso igro, v kateri ga želi, po prepričanju glavnega protagonista, zmanipulirati, uničiti, celo umoriti, pride ob zaključku romana kot višek preganjavice. Stanje vsesplošne zamorjenosti poveča še družba iz bifeja, ki nikakor ni zmožna preskoka v razmišljanju, miselnega napredka, nihče ni zmožen prav nobene notranje rasti. Le Katarina morda, ki pa jo skorajda bolezenska, materinska čustva in zaljubljenost vežejo na glavnega protagonista, in se od njega ne more in ne zmore odlepiti. Včasih bi človek kar nehal brati, ker tu resnično nič in nihče ne funkcionira, kot bi si želeli. Ampak! Zgodba vleče od povedi do povedi, iz poglavja v poglavje, zanima nas, kaj se bo dejansko zgodilo na koncu. Ne manjka humorja, sicer mestoma bizarnega, in zahtevni bralci so zagotovo dobili roman, ki jim bo pisan na kožo.