Svila

Svila (1996), Bariccov četrti roman, je sprva sicer naletel na mešane odzive kritikov: očitali so mu, da je »preveč berljiv«. Toda v širši javnosti je bil roman deležen nesporne naklonjenosti, leta 2007 ga je režiser François Girard prenesel tudi na filmsko platno. V Svili se srečamo z vsemi značilnostmi Bariccove pisave: z muzikalnostjo govorice, z zgodbo, ki kljub natančni umestitvi v zgodovinski okvir ostaja pravljično neulovljiva, z lapidarno, a psihološko prepričljivo začrtanimi liki in zlasti z neizmerno avtorjevo pozornostjo do sloga. Knjiga v svojih ključnih poglavjih spominja na zbirko haikujev – kratkih poetičnih zapisov, kjer razlago nadomestijo asociacije, dialog med protagonisti skrbno izbran niz podob iz zunanjega sveta, občutek patosa in obžalovanja pa nežna melanholija ter naklonjeno razumevanje vsega, tudi drugačnosti. Svila je roman, h kateremu se je kljub njegovi navidezni preprostosti mogoče vračati znova in znova: »bela glasba«, v katere belini se združujejo vse ...