Sebastjan in most

Leta 1904, med gradnjo legendarnega Solkanskega mostu, inženirju Sebastjanu Gorjupu kamnit blok zdrobi nogo. Bolj kot protetični nadomestek Sebastjana z melanholijo navdaja pogled na kamniti most, zato se preseli v Maribor. Na Lentu ob Dravi si ustvari družino s pobožnjakarsko Terezijo, se zbliža s precej bolj tuzemsko naravnano taščo Angelo in počasi naveže stike z nekaterimi štajerskimi izobraženci in veljaki. Ko se leta 1909 začne načrtovanje gradnje novega mostu čez Dravo, je Sebastjan povabljen k sodelovanju, a ga zanima zgolj most, posluha za politična mešetarjenja pa nima. Ostane le opazovalec dogajanja, ki ga v nočnih urah popisuje v svojem dnevniku. Sebastjanova intimna življenjska izpoved in zgodba o mostu se tako prepletata z dramatičnimi dogodki prve svetovne vojne, usodno pa ostaneta povezani vse do začetka druge, ko teža vnovičnih vojnih grozot zlomi most, kmalu pa tudi njegovega zvestega kronista.