Praško pokopališče

Zgodovina, ki se bere kot roman. Roman, ki se bere kot prikrita zgodovina.

Tajne službe, dvojni vohuni, izdajalski častniki, grešni duhovniki. Torino, Palermo, Pariz. Prostozidarji, garibaldinci, karbonarji, mazzinijevci. Histerična satanistka, opat, ki dvakrat umre, po krivem obsojeni Dreyfus. Nekaj mrtvakov v pariškem odtočnem kanalu. Ponarejena listina Protokoli starih sionskih modrecev. Pariška komuna, hudodelci, izdelovalci bomb. Umetne brade, lažni notarji, satanistične bratovščine, črne maše. Bizarni spolni odnosi.

Nenavadni dr. Froide.

To je 19. stoletje. Med vsemi pa križari genialni ponarejevalec in lažni stotnik Simone Simonini, spletkari, se udinja raznim gospodarjem, si rešuje kožo, sovraži Jude, ponareja listine, spreminja identiteto in se sprašuje »Kdo sem jaz?«. Vse osebe v Praškem pokopališču razen Simoninija so v resnici živele in počele, kar počnejo v romanu. Pa tudi glavni junak počne stvari, ki so bile v resnici storjene, le da so bile v resničnosti verjetno delo različnih oseb. Morda pa tudi ne; kdo bi zagotovo vedel …

Umberto Eco in bralec se postavita na konec 19. stoletja, ko začne vohun in ponarejevalec Simone Simonini v dnevnik pisati svoje spomine, v katerih se na znani ecovski način prepletejo vprašanja resničnosti in izmišljije.

Glavna tema romana je sovraštvo do Judov, ki ga je Simonini občutil že kot otrok, zaradi bankrota družine pa se je prisiljen naučiti veščine ponarejanja dokumentov.

Kot najboljši v svoji stroki se Simonini znajde na vseh pomembnih zgodovinskih točkah 19. stoletja, saj dela za večino tajnih policij po Evropi.

Simonini je namreč vohun, ki je vpleten v veliko znamenitih ponaredkov, na primer pri Sionskih protokolih, ki so pozneje spodbudili Dreyfussovo afero in Hitlerjevo sovraštvo do Judov.

Praško pokopališče je roman o spominih, prepleten z veliko Ecovo erudicijo. V Imenu rože je svojo upodobitev doživel srednji vek, v Praškem pokopališču pa se nam na podoben način prikazuje zanimivo 19. stoletje.