Janez Žbogar

Roman Jean Sbogar je prvič izšel leta 1818 v Parizu. Ta razbojniška povest iz daljne Ilirije ne bi najbrž pritegnila nobene pozornosti, če se ne bi kmalu po njenem izidu razširila vest, da jo je prebral sam Napoleon v ujetništvu na otoku Sv. Helene in jo pohvalil. In ljudstvo je zdaj rado seglo po knjigi, ki je krajšala samotne dneve slavnega ujetnika. Tako je Napoleon nehote pripomogel k uspehu pisatelju, ki je bil sicer vselej med njegovimi nasprotniki. Vendar pa je ta romantični roman močno vplival na poznejše pomembne francoske pisatelje (Hugo, Balzac...)devetnajstega stoletja, za slovensko bralstvo pa so nadvse zanimivi tudi opisi krajev in navad naših prednikov, kot jih je doživel tujec. V Ljubljano, ki je bila prestolnica Ilirije, je Nodier prišel na začetku leta 1813 kot knjižničar in urednik uradnega lista francoske vlade v Iliriji Telegraphe officiel. Močno se je zanimal za razbojnike, ki jih je bilo tiste čase in prej na Kranjskem in v Istri obilo. V svojem romanu je pisatelj razbojniško tolpo postavil v devinski grad in ji za poveljnika dal človeka, ki je živel dvojno življenje: nastopal je namreč kot vodja razbojnikov in kot premožen, izobražen, skrivnosten tujec v Benetkah, kjer si je pridobil naklonjenost preprostega ljudstva in oboževanega dekleta. Na tem dvojnem življenju temelji tudi zaplet in razplet povesti. Janez Žbogar je zelo skrivnosten človek...