Modri sifon

Vrhunec Widmerjeve umetnosti uokvirjanja in predalčkanja zgodb je nedvomno njegova pripoved Modri sifon (1992). V iskanju novih izraznih možnosti se mu je na svojevrsten način, s pomočjo razposajenega fabuliranja, posrečila ena najlepših zgodb o otroštvu. Iz vsakdana, krute resničnosti časa leta 1991 in zalivske vojne, pobegne triinpetdesetletni pripovedovalec v čarobni svet kina in filmskih zgodb in nato v otroštvo. Zgodovinar se v romanu izogiba resnemu ukvarjanju z resničnostjo in se pred njo rešuje s humorjem, satiro, grotesko in ironijo; včasih tudi samoironijo. Njegove fikcije so, povedano z besedami Maxa Frischa, resničnejše od resničnosti, saj je to, kar si lahko predstavljamo, prav tako resnično, če ne celo resničnejše, kot tisto, kar se nam je pripetilo.