Nisem

brišite me brišite z vseh seznamov

Pesmi Dušana Jovanovića bralca nenehno zavajajo tako daleč, da smo priče nezmožnosti najenostavnejšega preštevanja, beleženja in evidentiranja. Energija, ki se ob tem sprošča, je zavidljiva in nadvse lucidna, humorni učinek take vrste, da nas preko suspenza zadnjih verzov pesmi povede v smeh in osvoboditev. Naj so videti še tako zdravorazumske, so pesmi iz Jovanovićevega pesniškega prvenca Nisem dramske, že kar katarzične, in njihov potencialni domet množičen, domala stadionski. Izčiščene skozi sloje časa se nam kažejo v jasnosti in berljivi komunikativnosti, kot je redka v današnji slovenski poeziji. Nisem, ta rezime življenja, zapitek in črta pod obračun, je zgolj na videz enostavno sporočilo. Izrečeno je s tisto mero patosa in avtorefleksije, dramske piruete in pisateljske prefriganosti enega od živečih slovenskih klasikov, da je posladek za petične bralce, ostale pa napeljuje k temu, da nemudoma postanejo pesniški gurmani.