Za pol neba

Ubrana tenkočutnost, prepadi dvojine in posebna zaveza tradiciji, ki ni ne opora ne utesnjujoči jopič, marveč sogovornik, sokrivec, tišinasta sestra. Seveda se izmika oznakam, kot se vsaka dobra poezija izmika senci, ki jo meče po bralcu, a vseeno: redko so pesniški prvenci zapisani s tako mero ustvarjalne zrelosti, prisluškujejo izviru z ušesom, uglasbenim po velikih modernih in klasičnih tekstih, ter se obenem ne bojijo drzne jezikovne čutnosti, kot v pričujoči knjigi Miljane Cunta Za pol neba. Zastavek teh pesmi je velik. Njemu ustrezno vprašanje, implicitno zastavljeno v njih, ni preprosto vprašanje kakšnega ali čigavega neba. Vprašanje je neprimerno bolj drzno: Kaj je z drugo, z zmeraj drugo polovico neba, ki se izmika sleherni pisavi?