Zadnja priložnost

Leta 1985 je neki časnik poslal Douglasa Adamsa skupaj z Markom Carwardinom na Madagaskar, iskat že skoraj izumrlega lemurja aj-aja. Mark je izjemno izkušen in razgledan zoolog in je skrbel za strokovno plat odprave, Douglasu, ki o zoologiji nima pojma, pa je bila zaupana predvsem naloga, da popotovanje opiše z vidika človeka, ki ga vse, kar doživlja in vidi, spravlja v največje strmenje.

Douglasa je ta pustolovščina povsem zasvojila, in sklenil je, da jo bo ponovil. Tako sta se tri leta (in dva romana) kasneje z Markom odpravila na nadaljnjih šest odprav - na Mauritius, kjer živi najredkejši sadni netopir na svetu (pa tudi nori Valežan), na Indonezijo, gledat ljudošerske komodske zmaje (in krvoločne turiste), na Kitajsko, iskat slepega delfina (in kupovat kondome), v Zaire, na obisk k človekovim najbližjim sorodnicam gorilam (in dvema "latvijskima" študentoma), in na Novo Zelandijo, izsledit najdebelejšo, najredkejšo in za letanje najmanj nadarjeno papigo na svetu, kakapa.

Knjiga, ki je tako nastala, je nekaj med življenjem na zemlji in Trije možje v čolnu. Pripoveduje nam o živalih, ki sta jih našla (ali pa nista), še več pa o neverjetnih in zabavnih popotniških doživljajih v daljnih deželah, ljudeh, ki sta jih spotoma spoznala, in težavah, ki sta jih morala (včasih) premagovati. To je sijajno napisan, poučen, napet, predvsem pa nadvse duhovit potopis, ob katerem se lahko ne le zabavamo in nasmejemo, temveč tudi globoko zamislimo.