Ojdip

Senekov Ojdip stoji v dvojni senci. Prvo meče nanj s freudovsko tradicijo navdihnjeno kulturološko mišljenje, ki mitološki lik Ojdipa osvetljuje tako, da je viden le del njegove postave: tisti, na katerem so madeži njegovih nehotenih deliktov, očetomora in zlasti incesta. Njegova nepopustljiva odločenost poiskati resnico o sebi, nezasluženo trpljenje, ki ga je rodilo samoiskanje, in očiščenje, ki je prišlo z njim, so potemneli v ozadju. Drugo senco meče Sofoklov Kralj Ojdip: eno največjih del svetovne dramatike, ki je bilo Senekov neposredni vir, je danes vir njegove »nevidnosti«. To, literarnozgodovinsko, senco poglablja tudi bolj ali manj zadržan odnos moderne dobe do rimskega tragiškega pesništva nasploh. Čeprav je Senekov Ojdip skoraj petsto verzov krajši od Sofoklovega, se zdi, da je v njem veliko več besed; da je v njem vsaka stvar detaljno naslikana z besedami, ki kar vrejo in se komajda stisnejo v vrstice. Zaradi te besedne ekstenzivnosti, ki upočasnjuje ritem dramskega dogajanja, pa tudi zato, ker nekateri opisi sugerirajo odrske dogodke in postopke, ki niso uskladljivi z znanimi konvencijami antičnega gledališča, je nastalo vprašanje, ali so bile Senekove tragedije sploh namenjene uprizoritvi ali zgolj branju. A danes to vprašanje za občinstvo ni več odločilnega pomena.
Od časov razsvetljenstva in zlasti romantike je rimska – to pa pomeni praktično toliko kot Senekova – tragedija dolgo veljala za umetniško minorno v primerjavi z grško.
A Seneka postavlja povsem drugačnega Ojdipa v povsem drugačen svet: od vsega začetka stoji pred nami notranje negotov vladar, ki ne verjame vase in v smisel svoje oblasti, vržen v temačno resničnost, kjer stvari niso samo to, kar so v pragmatični perspektivi biološkega in družbenega človeka, ampak so tudi motni, težko berljivi simboli delovanja skrivnih sil, ki določajo človeška življenja. Na koncu drame doživi sicer grozljivo, a hitro »očiščenje« in postane celo izrecno altruistično usmerjen. takšna znotrajdramska katarza se zdi skladna s pedagoško obarvanim stoiškim pogledom na smoter poezije. In vendar ostaja pot samooslepljenega kralja zagonetna: kam ga bo vodila, ko bo z boječim korakom »blodil, nepomešan z mrtvimi, a proč od živih«? Ob kakšen rob bivanja bo zadela njegova opotekava noga?
Prevod in spremna beseda Brane Senegačnik.