Nihče ni sam

Družinsko življenje kot hišica iz kart

V krhkem razmerju med občutki samote in dušečim pritiskom odnosov se zgodi družinsko življenje, tudi to nadvse krhko in podvrženo nenehnim zahtevam okolice in širše družine. V njem kot osamljeni planeti krožijo člani neke družine in (nezavedno) iščejo skupno krožnico. Ko v ta negotovi sistem iznenada trešči novica o smrti in napredujoči bolezni, se začne družinsko življenje podirati kot hišica iz kart …

Ko gre za družino, nihče ni nikoli zares sam, četudi bi si kdaj želel biti; po drugi strani pa se ravno v družino lahko prikrade najhujša samota: tista, ki omrtviči vsakršno komunikacijo. Nekaj podobnega doživljajo liki Petre Soukupove, ko se znajdejo v vrtincu družinske drame. Veronika, žena in mama, težko krmari med družino, kariero in starši, ki živijo daleč stran. Slaba vest, ki jo najeda in katero skuša utišati s kakšnim kozarcem vina več, se še globlje zajé v njeno dušo, ko ji nepričakovano umre mama. Znajde se v primežu anksioznosti, ki jo še dodatno napajajo očetova napredujoča bolezen in vzgojni izzivi njenih odraščajočih otrok. Zdi se, da moreča situacija, v kateri ji ob strani stoji edino mož, nima izhoda. A včasih se največji življenjski preobrati zgodijo, ko človek doseže najnižjo točko, in morda je Veroniki prav ta ključ do izhoda iz najhujše ječe – tiste, v katero se je zapirala sama.