Srečna smrt

Ko se je Nobelov nagrajenec Albert Camus leta 1960 smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči, je duh filozofskega in literarnega eksistencializma že zavel po vsej svetovni književnosti. Od njegovega prvega romana Srečna smrt so minila vznemirljiva desetletja 20. stoletja, ki so prinesla izpraznjenost, tesnobo, izgubo upanja, vse to, kar je bilo treba na novo poiskati v absurdnem človeku protislovnega sveta. A vrnitev na začetek nikoli ni slaba – Camus je Srečno smrt pisal v zgodnjih dvajsetih letih, javnosti pa je postala znana šele po njegovi tragični smrti. Takrat je na videz mrzli, od vsega odtujeni tujec Meursault dobil svoje temelje: Srečna smrt je namreč zgodba o Patriceu Mersaultu, ki hladnokrvno umori človeka. Čeprav je močno obsijana od sonca, je Camusova proza v Srečni smrti izjemen primer eksistencialističnega optimizma, ki človeku pusti absolutno svobodo – ta pa se konča, ko sonce zaide in se izprazni v točko nič.