Varuh spominov

Jonas živi v idealni, utopični družbi, kjer je vse nadzorovano in katere največja značilnost je enoličnost. V tej družbi ni barv, ni vojne, strahu ali bolečine. Vsak ima svoje mesto v družbi, ki jim je dodeljeno pri starosti 12 let. Ko Jonas postane Dvanajstletnik, ga na svečanosti izberejo za Varuha spominov, ki v tej družbi zaseda posebno mesto, saj je namreč edini, ki poseduje spomine preteklih obdobij in lahko občuti bolečino in radosti življenja. Spomine Jonas prejme od prejšnjega varuha, Dajalca. Postopek je precej boleč in le pogumni lahko to prenesejo. Skozi dojemanje glavnega junaka postaja ta družba pravo nasprotje srečne družbe, saj nihče ne more svobodno odločati o izbirah v svojem življenju. Jonas in Dajalec med seansami prenašanja spominov skujeta načrt, kako bi stvari spremenila.

Odlomek iz knjige
Pravila so se strašno težko spremenila. Včasih, če je bilo pravilo zelo pomembno - ne tako kot to, ki je urejalo starost za kolesa -, je moralo na določeni stopnji tudi do Varuha spominov. Varuh spominov je bil najbolj pomemben starešina. Jonas ga še nikoli ni videl, vsaj ne da bi to vedel; nekdo na tako visokem položaju je delal in živel sam. A komite ne bi nikoli nadlegoval Varuha spominov z vprašanjem glede koles. To bi enostavno premlevali sami in se o tem pričkali več let, vse dokler ne bi ljudje pozabili, da je to vprašanje sploh kdaj šlo na komite.